Odziv na članek Alenke Strdin Košir v časniku Večer (ekonomska logika v zdravstvu)

Članek zdravnice Alenke Strdin Košir (Večer, 14. 10. 2023, stran 23 z naslovom "Še enkrat eksplozija v glavi. Ne razumem") zaradi napačnih in zavajajočih navedb o financiranju izvajalcev zdravstvenih storitev zahteva pojasnilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). 

Uvodoma se čudimo nekaterim deležnikom v zdravstvu, ki ne sprejemajo dejstva, da tudi v zdravstvu v Sloveniji velja povsem enaka ekonomska logika kot na primer v državnem proračunu ali v naših osebnih gospodinjstvih. Tudi v zdravstvu namreč lahko zapravimo le toliko denarja, kot ga imamo na razpolago. Če se zadolžimo, moramo ta dolg vrniti ali pa ga mora pokriti nekdo drug. Naloga ZZZS je, da sredstva, ki jih zbere s prispevki, nameni za plačevanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so določene z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zdravstvene storitve so zgolj ena od pravic. Koliko storitev bo ZZZS plačal izvajalcem, je opredeljeno v vsakoletnem  splošnem dogovoru. Postopek sprejema splošnega dogovora je določen v zakonu, in sicer na način, da deležniki v zdravstvu svoje predloge usklajujejo s konsenzom. Ker so zahteve izvajalcev praviloma za več sto milijonov evrov presegale sredstva, s katerimi je razpolagal ZZZS, je v preteklih letih o spornih vprašanjih odločala Vlada, od lanskega leta dalje pa Vlada sprejme Uredbo o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev (v nadaljevanju Uredba).

V zvezi z dejavnostjo terciarja v UKC Maribor pojasnjujemo, da zakon o zdravstveni dejavnosti določa, da zdravstvene storitve oziroma programe, ki se opravljajo na terciarni ravni, določi ministrstvo, pristojno za zdravje. Ni nam znano, da bi ta seznam bil kdajkoli določen, kakor tudi ne, da bi bile klinike in inštituti proaktivni in bi ta seznam predlagali ministrstvu za zdravje. Ne glede na navedeno pa UKC Maribor prejema za izvajanje dejavnosti terciarja 29.955.000 evrov letno. To pomeni, da prejme UKC Maribor v primerjavi s preostalimi splošnimi bolnišnicami za vsak bolnišnični poseg ali operacijo dodatek v višini 22,5 % vrednosti.

Uvajanje novih programov v zdravstvo ne pomeni zgolj zahteve po dodatnih sredstvih. Na ravni sveta zavoda in vodstva je potrebno pogledati poslovanje bolnišnice kot celote in iskati notranje rezerve tudi na odhodkovni strani. Slovenske bolnišnice šele vzpostavljajo sistem vodenja stroškov po stroškovnih mestih in po pacientu in zato bodo od ZZZS vsako leto prejele 2,2 milijona evrov. Če bolnišnica posluje na "pozitivni nuli" ne more trditi, da nima pokritih vseh stroškov, zato je takšna trditev avtorice oz. finančnikov UKC Maribor protislovna.

ZZZS že več kot 15 let plačuje številne prednostne zdravstvene programe količinsko neomejeno, glede na dejanske zmogljivosti izvajalcev in potrebe pacientov, kot so na primer operacije na srcu, koronarografije, PTCA, zdravljenje raka, možganske kapi, operacije hrbtenice, MR, CT, PET CT. UZ, RTG ... Ker je celoten seznam teh programov zelo dolg, si ga lahko avtorica in bralci ogledajo v 181. členu Uredbe in v njeni prilogi št. 11.

Ne drži tudi, da je Vlada sprejela »odlok o dodatnih programih za skrajševanje čakalnih dob«, temveč je Državni zbor sredi lanskega leta sprejel interventni zakon, s katerim je določil, da ZZZS izvajalcem plača prav vse opravljene storitve, državni proračun pa zagotovi sredstva za plačilo dodatno izvedenega programa. Namen interventnega ukrepa je bil skrajšanje čakalnih dob. In kakšen je bil rezultat? Čakalne dobe so se večinoma podaljšale, število čakajočih nad dopustno čakalno dobo pa se je povečalo. Prav tako se je povečalo število izdanih napotnic. Ugotovimo lahko, da ukrep ni dal pričakovanih rezultatov, zato je Državni zbor sprejel spremembo interventnega zakona, s katerim je določil, da se kvartalno sprejema seznam storitev, ki bodo še naprej plačane količinsko neomejeno. Zaradi neuspeha pri skrajševanju čakalnih dob je ZZZS v letošnjem letu posredoval zdravstveni politiki številne predloge nefinančnih ukrepov: omejitev nepotrebnih napotitev in uvrščanja pacientov v čakalne sezname, spremljanje nosilcev programa po storilnosti, dodeljevanje delovne uspešnosti na podlagi storilnosti in kakovosti dela, racionalnejša izraba kadrovskih virov zlasti v javnih zdravstvenih zavodih, prečiščenje čakalnih seznamov in popravki v vodenju sistema eNaročanje, vzpostavitev kazalnikov kakovosti obravnave pacientov …

Neresnična in zavajajoča je tudi navedba, da se amortizacija javnim zavodom "izplačuje po nižjih tarifah" kot zasebnikom. Za enak program je v cene zdravstvenih storitev vkalkulirana enaka amortizacija tako za javne zavode kot tudi za zasebnike. Razlika je v tem, da mora zasebnik opremo kupiti sam, javnim zavodom pa določene investicije - tudi opremo - financira državni proračun oz. Ministrstvo za zdravje.

Avtorica se tudi čudi in ne razume modela plačevanja bolnišničnih obravnav po t.i. SPP-jih, ki so ga sicer kot prvega uvedli v ZDA. V ZDA, kjer ne poznajo javnega zdravstvenega sistema, so namreč ugotovili, da plačevanje po storitvah vodi v eksplozijo evidentiranih storitev in v umetno dvigovanje odhodkov, ki pa nujno tudi ne prispevajo v celoti k rešitvi zdravstvene težave pacienta. V taki ali drugačni obliki zato uporablja sistem SPP večina evropskih držav, ki so prišle do podobnih ugotovitev kot ZDA. In zakaj po mnenju avtorice ta model ni dober za Slovenijo? Ali bi alternativno evidentiranje množice storitev pripomoglo k boljši obravnavi pacienta in k administrativni razbremenitvi dela zdravnikov? Upamo, da je pacient v Sloveniji še vedno v središču, čeprav se zdi, da se v zdravstvu vse vrti le še okoli denarja.

Delo v javnem zdravstvenem sistemu pomeni, da delamo:

                - v okviru možnosti, ki jih lahko zagotovi država,

                - za svoje delo prejemamo plačo, kot jo dogovorijo Vlada in sindikati in

                - osnovno vodilo ni profit, temveč odgovorno ravnanje z razpoložljivimi javnimi sredstvi za čim večjo korist za pacienta.

Navedena dejstva pri nekaterih morda ne bodo najlepše sprejeta in zdi se, kot da so nekateri deležniki v zdravstvu res podobni tistim emojijem in trem opicam, ki ne želijo reči bobu bob, si zatiskajo oči in nočejo slišati ali pa si v uteho iščejo priročnega dežurnega krivca, tokrat ZZZS.