Odziv na članek v časniku Delo (negospodarne nabave v zdravstvu)
Prispevek g. Krištofa Zevnika, zasebnega zobozdravnika z zgornjim naslovom (Sobotna priloga, 10.10.2020, stran 24) obravnava problematiko predragih materialov v slovenskem zdravstvu v primerjavi s tujino. Pozdravljamo vsa prizadevanja za preprečevanje korupcije in negospodarne porabe javnih sredstev v zdravstvu, tudi g. Zevnika in njegov projekt Medikont, saj bodo javna sredstva v zdravstvu vedno omejena in premajhna glede na vse potrebe državljanov. V prispevku pa je g. Zevnik neutemeljeno in neobjektivno prikazal delovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki naj bi bil del »sistema, ki omogoča dogovorno ekonomijo s preplačanimi materiali in zdravili«. Odločno zavračamo kakršno koli misel, da ZZZS omogoča negospodarno porabo javnih sredstev za zdravstvo ali da ima Skupščina ZZZS kakršen koli vpliv in vlogo pri nabavah v zdravstvenih ustanovah. Glede odmevnega preplačila žilnih opornic v nekaterih bolnišnicah zato jasno poudarjamo, da so za gospodarno in zakonito nabavo žilnih opornic in drugega materiala v zdravstvu neposredno odgovorna vodstva zdravstvenih ustanov kot neposredni kupci in ne ZZZS. Zdravstvene ustanove bi morale pogosteje preverjati cene materialov v tujini ter pogosteje izvajati nakupe tudi neposredno na enotnem evropskem trgu. Bolnišnice, ki žilne opornice in drug zdravstveni material preplačujejo, poslabšujejo svoje finančno poslovanje, saj ZZZS v cenah zdravstvenih storitev takšnih preplačil ne priznava. V Sloveniji izdatke za zdravstvo relativno dobro obvladujemo, saj namenjamo za zdravstvo na letni ravni 413 evrov (17%) manj denarja na 1 prebivalca kot v ostalih evropskih državah (EU 28), kar nas uvršča na raven Češke in Portugalske. Poslovanje ZZZS vsako leto med drugimi zelo podrobno revidira Računsko sodišče RS, ki ni ugotovilo nepravilnosti, kot nam jih poskuša prikazati prispevek.
Ob nastanku slovenske države in menjavi družbeno-politične ureditve v Sloveniji smo z ustanovitvijo ZZZS na podlagi nove zdravstvene zakonodaje pred skoraj 30 leti ponovno uveljavili model socialnega (obveznega) zdravstvenega zavarovanja po vzoru nemških in avstrijskih bolniških blagajn (podobno velja za polovico ostalih evropskih držav). To pomeni, da ZZZS upravljajo zavarovanci kot uporabniki storitev in delodajalci kot plačniki prispevkov. Oboji so namreč zainteresirani, da so zavarovanci upravičeni do optimalne košarice pravic po razumni ceni. Skupščina ZZZS je najvišji organ upravljanja ZZZS, ki ga danes sestavljajo izvoljeni predstavniki zavarovancev (25 članov) in delodajalcev (20 članov) kot interesnih skupin plačnikov prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Na tej podlagi so bili skladno z zakonodajo v aktualno Skupščino ZZZS izvoljeni predstavniki naslednjih interesnih organizacij: 8 različnih sindikalnih organizacij, 2 upokojenski organizaciji, invalidske organizacije, Kmetijsko gospodarska zbornica Slovenije, 5 zbornic ali združenj delodajalcev ter Vlada RS. V Skupščini ZZZS imajo torej odločilno besedo uporabniki storitev ter plačniki prispevkov in nikakor dobavitelji iz zdravstva. Vendar pa ima za razliko od nemške ali avstrijske ureditve v slovenskem zdravstvu večjo vlogo država z različnimi instituti soglasja na odločitve ZZZS, predvsem pa s končnimi odločitvami zlasti glede najvišje dovoljene porabe javnih sredstev ZZZS, glede obsega in vrednosti programa zdravstvenih storitev ter mreže javne zdravstvene službe. ZZZS si zato prizadeva, da bi postal v okviru nove zakonodaje bolj aktiven kupec zdravstvenih storitev. Poenostavljeno rečeno. Izračun realnih cen zdravstvenih storitev mora postati izključno pristojnost strokovnjakov s področja zdravstvene ekonomike ter rezultat pogajanj med kupcem in ponudniki, ne pa tako kot danes, ko je izračun cen praviloma predmet politične odločitve v okviru t.i. Splošnega dogovora, v katerem je lahko arbiter deležen tudi izsiljevanj. ZZZS je namreč usposobljen, da strokovno opredeli kalkulacije cen zdravstvenih storitev, zakupi programe zdravstvenih storitev glede na dejanske potrebe zavarovancev ter uvaja sodobne obračunske modele za plačilo zdravstvenih storitev. V tem kontekstu velja omeniti tudi odsotnost zakonske vsakoletne obveze izvajalcev (zlasti bolnišnic), da bi ZZZS-ju posredovale podatke o stroških oz. t.i. lastnih (proizvodnih) cenah npr. akutnih bolnišničnih obravnav. To bi namreč ZZZS-ju omogočilo, da bi realneje ovrednotil opravljeno delo v bolnišnicah in drugih ustanovah. Istočasno pa je potrebno z novo zdravstveno zakonodajo zagotoviti, da bodo izvajalci zdravstvenih storitev sistematično posodabljali in objavljali strokovne smernice in klinične poti za kakovostno in varno obravnavo pacientov. S tem se namreč standardizirajo procesi zdravljenja, kar je pogoj za kalkulacijo cen. Izvajalce je torej potrebno po naši oceni z zakonom zavezati, da ZZZS-ju redno in na predpisan način posredujejo vse podatke o stroških posameznih zdravstvenih storitev (po načelih stroškovnega računovodstva), ki služijo kot podlaga za izračun kalkulacije cen in razvoj obračunskih modelov. S takšnim pristopom bomo bolje zadostili pričakovanjem po ekonomsko upravičenih, kakovostnih in dostopnih zdravstvenih storitvah.
Avtor prispevka se zavzema tudi za ukinitev koncesij v imenu »univerzalne dostopnosti do zdravstvenih pravic«, na podlagi česar si nekateri zasebni zdravniki obetajo, da bodo lahko delali na račun javnih sredstev tudi brez koncesije. Pri tem pa ne povedo, po kakšnih cenah bodo delali oz. koliko bodo morali zavarovanci po novem doplačati za opravljene storitve. Sistem povračila stroškov, kot ga predlagajo, je tudi sicer zelo neprijazen za paciente, saj bodo morali pacienti najprej plačati storitev pri zasebniku (morda tudi s pomočjo bančnega kredita, če bodo kreditno sposobni), nato pa bodo prejeli delno povračilo stroškov od ZZZS. Menimo, da je to nazadovanje glede na sedanje stanje ter napačen pristop pri reševanju težav v zdravstvu. Menimo, da bi morali skladno s povečanimi potrebami državljanov predvsem krepiti mrežo javne zdravstvene službe, kjer bodo pacientom brez vsakokratnega doplačila na voljo zdravstvene storitve, ki jih strokovno utemeljeno potrebujejo. Pri tem bi bili dobrodošli tudi zasebni izvajalci zdravstvenih storitev z dodatnimi zmogljivostmi. Poleg ukrepov za večjo finančno vzdržnost zdravstvenega sistema oz. izboljšanje javnofinančnih virov bi bilo potrebno v okviru zdravstvene reforme izboljšati tudi upravljanje sistema na nacionalni ravni s strani Ministrstva za zdravje (načrtovanje mreže javne zdravstvene službe, načrtovanje kadrov, prostorov in opreme…), s posodobitvijo zakonodaje o zavodih opolnomočiti managment v javnih zdravstvenih zavodih (uvajati elemente korporativnega upravljanja po zgledu gospodarskih družb) ter izboljšati kakovost vodenja in upravljanja teh zavodov. Zaradi staranja prebivalstva pa bi bilo nujno pospešeno uvajati medsektorske novosti za prilagajanje razmeram dolgoživi družbi.
